Andrej Nespanec

ODLOMEK

Nekje v velikem mestu je ob oknu slonel fantič in opazoval, kako se večeri.

„Andre-eeej-ček ...“ se je iz daljave zaslišal mamin glas.

„Ne! Ne grem še spat!“ je v odgovor zatrmoglavil Andrej.

Dobro je vedel, koliko je ura. Bila je točno tista, ki je ni maral, zato se ji je vsak dan znova skušal izmakniti. Najraje se je zatekel v jedilnico – v tiho in skrivnostno sobo s starim pohištvom, kamor so drugače le redko zahajali.

„No – saj greva samo malo brat!“ je od daleč spravljivo predlagal mamin glas.

Vendar ga Andrej ni več slišal. Skozi okno se je zagledal v večerno nebo. Bilo je žametno modro in na njem je sijal debel krajec lune.

Toda mamin glas se je vedno bolj bližal – še nekaj korakov po hodniku – Andrej je brž smuknil pod mizo – in že so se odprla vrata. Mama je pogledala v jedilnico. Pod pazduho je držala Andrejevo najljubšo odejo, tisto z morjem in galebi.

„Andrjuu-ša ...“ je vabeče poklicala mama in vstopila. Prižgala je luč.

V trenutku se je vse spremenilo. Prepih je še zadnjič napel jadra na trijambornici, obdani s čolniči v pristanišču – potem pa so jadra obvisela in spet postala zavese. In trijambornica sploh ni bila več ladja – ampak miza sredi stolov. Niti njihove noge niso bile več stebri pomola, kamor se je skril Andrej ...

IZ OCEN

"Naslov Andrej Nespanec deluje precej resno, čeprav slikanica pripoveduje o majhnem dečku (celo fantova mama se zvečer zateka k ljubkovalnim oblikam njegovega imena). A Barbara Simoniti se tudi spričo svojih najmlajših bralcev ne ukvarja z enostavnim mehčanjem besed na prvo žogo. Če so nekateri otroci zaspanci, so drugi pač nespanci, tu ni kaj. Poleg tega pa otroku, ki v vihrajoči zavesi prepozna jadra in ki v maminem naročju zapluje po valovih parketa, pomanjševalnice res niso potrebne. Tak otrok namreč vidi čolničke v svojih opečenih kruhkih in nasmehne se, ko mu netopir zatrdi, da je nekaj 'jasno kot črna noč'. Tak otrok – prav tako kot Andrej – zvedavo pokuka v omaro z velikim srebrnim očesom in s škripajočimi usti, tako omaro, ki je malo duplina in malo kajuta. Pisateljičina pripoved mladega poslušalca oz. bralca nosi, kot Andreja nosi njegova ladja; na morju se ves čas pozibava, valovi so včasih igrivi, včasih se v globini besed zasvetlika srebrna večpomenskost. Tu in tam se plovba ob pomišljajih malce upočasni in kapitan se zamisli, včasih se pripoved ob klicaju razživi – le brezvetrja ni nikoli."

Veronika Rot Gabrovec, "Simoniti, Barbara: Andrej Nespanec", Bralna značka, Priporočilnica, 6. december 2014, http://www.bralnaznacka.si/index.php?Stran=43.

“Po mojstrskih Močvirnikih, ki so bili deležni številnih kritiških pohval in nagrad doma in na tujem, sta pesnica in pisateljica Barbara Simoniti ter slikar in ilustrator Peter Škerl ponovno združila ustvarjalne moči. Deček z bujno domišljijo Andrej Nespanec noče in noče zaspati, vse dokler v starinski omari ne najde netopirja Nana, ki napleta sanjske zgodbe. A žal je zaradi Andrejevega trmarjenja ostal brez dela – brez spanca ni sanj. Tu pa se njuna pustolovščina šele začne. Zgodbo, katere odlika je skrbna in domiselna raba jezika, ki je žal v sodobnih slikanicah prava redkost, povsem dopolnjujejo razkošne in detajlno izdelane Škerlove ilustracije. Tudi zamisel, da o Andrejevem potovanju v sanjski svet spregovorijo le ilustracije, je odlična, saj pušča domišljiji mladega bralca povsem prosto pot. Skratka, slikanica, kakršne bi morale biti vse!”
Kristina Sluga; Recenzija Bukla, Bukla 107-108
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22881