Močvirniki
ODLOMEK
Prvo poglavje
Zelena Dobrava, Močvirna Loka in tamkajšnji prebivalci (odlomki)
Zelena Dobrava je velik in skrivnosten gozd. Med mogočnimi drevesi so si neslišne šape, tačke in nožice uhodile poti in z njimi prepredle vso Zeleno Dobravo. Suhe in svetle poti vodijo do sončnih jas, senčne pa do vlažnih kotanj z bistrimi potočki. In taka ozka, skoraj nevidna stezica se vije do tihe, temačne globeli – Močvirne Loke.
Skozi Močvirno Loko teče počasen izvir, zvijugan med koreninami dreves. Obrobljen je z grmi rumenih kalužnic in s šopi suličaste, močvirske trave. Na položnih bregovih Loškega potoka se bohoti sočen mah, nad njim pa se šopiri košata praprot. Vso globel obdajajo mogočni iglavci in starodavni listavci. Njihove krošnje so tako široke, da se z vejami stikajo, zato pod njimi vlada gosta senca. To je zelo pomembno, saj vsi prebivalci Močvirne Loke ljubijo senco in vlago.
Močvirna Loka je naselbina z dolgo in ponosno zgodovino. Začela se je, ko so prvi dobravski prišleki na vrhu brega zajezili Loški potok in postavili leseno zapornico. Prej deroči potok se je umiril in razlil v Loški ribnik. Z zapornico so začeli vodo uravnati, da je enakomerno tekla iz ribnika in zamočvirila vso globel. Tako je nastala Močvirna Loka. Glas o rodovitni močavi se je hitro razširil in od vsepovsod so prihajali vedno novi priseljenci. Čeprav so pripotovali z daljnih koncev Zelene Dobrave in so se med seboj zelo razlikovali, so se vsi skupaj začeli imenovati močvirniki.
Močvirna Loka je razdeljena v različne okraje. Nekateri so vlažni in mahoviti, drugi skoraj suhi in travnati, tretji pa zamočvirjeni in bujno zaraščeni. Vsak okraj ima svoje ime in v vsakem živijo drugačni prebivalci.
V zgornjem delu Močvirne Loke se razprostira vlažen Mahovni rovt. Valovita tla v njem prekrivajo okrogli griči žametastega mahu. V štorovih duplih in mahovnih hišah prebivajo ugledni močeradi, krastače in nekaj žab. Med njimi je tudi župan Močvirne Loke, močerad Mlakar.
Glogov gaj je najbolj suh, z drevesi poraščen predel Močvirne Loke. V njem živijo predvsem močeradi, zato ga drugi močvirniki imenujejo močeradja četrt, prebivalce pa v šali dražijo kot trdince. – Mokronog je močvirsko ime za močavo, ki je le toliko vodnata, da si v njej kvečjemu zmočiš noge. – Travni mokronog preraščata močvirska trava in nizek mah, ki se vzpenja po redkih drevesih in štorih. V koreninovih hišah in drevesnih stanovanjih domujejo vse vrste žab: krastače, urhi, rege ter zelene in rjave žabe. V krošnjah se je naselilo tudi nekaj pajkov. V košatih vejah imajo dovolj prostora, da razpredajo svoje mreže. Pajki so tihi prebivalci Močvirne Loke, ki se običajno držijo bolj v ozadju. Ustreza jim temačna vlaga močave, v vsakdanje posle drugih močvirnikov pa se ne mešajo prav veliko. Izjema je le pajek Križnik, ki poskrbi za vsak zvit gleženj ali zlomljen krempeljc.
V Glogov gaj se je pred kratkim priselila družina močeradov: oče Močeradnik, mama Močeradnikova in njun sin Močeradek. Njihova hiša v Bršljanovem glogu je tako varno skrita za zimzelenimi listi, da je skoraj ni videti. Močeradi Močeradniki so pripotovali z drugega konca Zelene Dobrave, saj je oče Močeradnik v Močvirni Loki dobil odlično službo: postal je upravnik Loškega potoka.
Ker je zamočvirjenost za vlagoljubne prebivalce Močvirne Loke življenjskega pomena, za zapornico na Loškem potoku vedno skrbi upravnik. Za to službo izberejo močvirnika, ki ima dovolj znanja o vodi in veliko izkušenj z vremenom. Kadar začne mah v vročih mesecih izgubljati barvo in se že krhko lomi pod prsti, je to zanesljivo znamenje, da prihaja suša. Pomanjkanje vode je huda nadloga, saj se močava presuši, med močvirniki pa lahko začne razsajati sušica. Zato mora upravnik v suholetju zelo dobro gospodariti z Loškim ribnikom, da mu vode ne zmanjka. Kadar pa vse to ne zadošča in dežja ni od nikoder, se vsi krepki močvirniki odpravijo na gozdno ravnico nad zapornico. Z vseh strani skopljejo kanale, po katerih v ribnik speljejo vso močo iz bližnjih in daljnih izvirov ali mlak.
Vendar suša ni edina nadloga, ki preti Močvirni Loki. Preveč vode utegne biti za vlagoljubne prebivalce podobno nevarno kakor premalo. Močvirniki pač niso ribe. Niso ne sušinci ne vodanci, ampak nekaj vmes. Njihov način življenja je blagodejna vmesnost; močvirje je stalna, stoječa voda in ne bistra reka, po kateri bi vsi nekam drveli. Zato mora upravnik v Močvirni Loki stražiti nad vodo tudi med nalivi, saj se takrat Loški potok skali in silno narase. Deroče hudourne vode bi mogle zaliti naselje ter odplaviti podmahovne domove in obvodna stanovanja. V poplavnih časih zato upravnik zapornico zapre in povodenj po kanalu preusmeri v sosednjo, nenaseljeno dolino, ki je dobila ime Hudourni Dol.
Delo na zapornici je tako pomembno, da ima novi upravnik Močeradnik v Močvirni Loki prav posebno mesto, takoj za županom. Župan Mlakar pa je sploh najimenitnejši močvirnik. Tako pomemben je, da ne sme nobenemu močeradu, žabi ali pupku v Močvirni Loki niti dlaka pasti z glave – ko bi kdo katero imel – ne da bi on za to vedel. Niti upravnik Močeradnik ne sme krmiliti zapornice, ne da bi župana Mlakarja obvestil o pomembnih spremembah vremena in vode.
Močerad Mlakar se trudi, da bi že z obnašanjem pokazal vso svojo župansko imenitnost. Kadar je v službi, hodi počasneje kakor sicer in preudarno postavlja nožice v blato in mah. Takrat tudi govori počasneje in uporablja same dolge in zapletene močvirske besede, ki jih Močeradnikov Močeradek ne bi znal niti ponoviti, kaj šele da bi jih razumel.
Močvirščina je zelo bogat jezik z veliko besedami za vse, kar je za močvirske kraje in prebivalce pomembno: mah, vodo, blato in vreme. Tako pomembna je, da jo govorijo vsi prebivalci Zelene Dobrave, kadar si hočejo kaj pošteno povedati. In zato so tudi vse naše zgodbe o močvirnikih iz Zelene Dobrave napisane v močvirščini.
IZ OCEN
„Mladinski prvenec Močvirniki uveljavljene sodobne slovenske pesnice in pisateljice Barbare Simoniti prinaša svežino v sodobno slovensko mladinsko pripovedništvo, še posebej v polje živalskih pripovedi. Inovativna je že tematika, saj v novejši izvirni slovenski mladinski prozi, realistični in iracionalni, zlepa ne naletimo na podoben živalski svet: glavni literarni liki so tokrat močeradi, krastače, zelene rege in gozdne žabe, urhi, pupki, gozdni polži lazarji, skratka vlagoljubni prebivalci Močvirne Loke, osrednjega dogajalnega prostora Močvirnikov. […] Vzdušje senčne, tihotne in vlažne Močvirne Loke z domačnostnimi interieri domovanj, z značajsko raznolikimi junaki, pa njihovo idilično žitje in sožitje, naj gre za običajen lagodni vsakdanjik ali za nevsakdanje dogodke, ki dramatično razburkajo ustaljeni tok življenja poosebljenih živalic v različnih letnih časih, ves ta ljubeznivi mali živalski univerzum ima nadih žlahtne angleške (živalske) prozne klasike tipa Veter v vrbju Kennetha Grahama. Kar za slovenski literarni prostor pomeni svojevrstno osvežitev ne samo na tematski ravni, marveč tudi v jezikovno-slogovnem pogledu.”
Dr. Marjana Kobe, Spremna beseda k Močvirnikom, 2012
Pisateljica v počasnem ritmu, ki diha skupaj s cikličnimi premenami narave, popisuje drobna doživetja iz vsakdana Močvirnikov – vlagoljubnih prebivalcev Močvirne Loke. Pupki, urhi, rege, krastače, pajki ipd. prebivajo v majhni, harmonično ubrani skupnosti, kjer si manjša opravila delijo glede na (naravne) veščine vsakega od njih, pri večjih pa si vedno pomagajo in tudi pomembne odločitve sprejemajo skupaj. Močvirski svet je v marsičem podoben našemu, le da so vse stvari narejene iz materialov, ki jih je moč najti v naravi; močvirniki tako prebivajo v drevesnih duplinah ali med koreninami, njihovo pohištvo je spleteno iz vrbovega protja, jedo brezove ocvrtke, pijejo beli bršljanovec ipd. To se odraža tudi v domiselnem jeziku, ki je poln duhovitih skovank, saj si avtorica za veliko stvari in krajev izmišlja ustrezno poimenovanje v »močvirščini«. Uglašenost z naravo, postavljanje »plemenskega« pred individualno in strpno sožitje odsevajo tudi v čudovitih rjavo-zelenih ilustracijah Petra Škerla. Tako besedilo kot ilustracije ne stavijo na dramatične dogodke in »posebne učinke«, saj je glavni »junak« knjige meditativno vzdušje, ki ga prevevata posebna blagost in tišina.
Maša Ogrizek; Recenzija Bukla, Bukla 87-87
http://www.bukla.si/?action=books&book_id=15359
“Slovenija je dolgo čakala na to knjigo. Barbara Simoniti je vrsto let pisala svoj vseobsegajoči prikaz živalske družbe, ki živi v zavetju močvirja. In Peter Škerl je več let delal na impresivnih ilustracijah, ki z intenzivno monokromatsko zeleno predstavljajo otipljivo razpoloženje močvirne dežele. Močvirniki zelo spominjajo na anglosaško tradicijo otroških knjig iz poznega devetnajstega in zgodnjega dvajsetega stoletja. Peter Škerl oblači osebe – močerade, pupke, žabe in pajke – v zgodovinske noše, ki jih določajo kot župana, časopisne urednike, šolske učitelje in družine srednjega sloja, medtem ko Barbara Simoniti z besednjakom, povsem prilagojenim razmočenemu vodnemu svetu, opisuje družbo in dogajanja v njej.“
Dr. Katja Wiebe, utemeljitev Močvirnikov v katalogu The White Ravens (Bele vrane) 2013
“Priporočilni katalog The White Ravens, ki izide vsako leto v angleškem jeziku, vsebuje kratke opombe k 250 novim izdajam na področju mednarodne književnosti za otroke in mladino. Predstavljene knjige iz okoli 50 držav in prek 30 jezikov izberejo sodelavci Mednarodne mladinske knjižnice iz množice izvodov, ki jih knjižnica prejme. Upoštevajo naslove, ki so zanimivi za mednarodno strokovno javnost zaradi svoje literarne ali upodobitvene kakovosti in/ali svoje teme.” (Prev. B. S.)
https://ijbib.wordpress.com/2013/03/20/white-ravens-2013-now-available
„Žirija za izbor leposlovnega dela, ki jo je vodil prevajalec Boštjan Gorenc Pižama, je Levstikovo nagrado 2013 namenila pesnici, pisateljici in prevajalki Barbari Simoniti za zbirko kratkih zgodb v knjigi Močvirniki. Mladinski prvenec Barbare Simoniti prinaša v sodobno slovensko mladinsko pripovedništvo svežino, še posebej v polje fantastičnih živalskih pripovedi in ima nadih žlahtne angleške (živalske) prozne klasike. [...] Fantazijski živalski svet Barbare Simoniti je polno delujoča družba, ki odseva nrav človeškega sveta, a vsebuje poklice, obredja, šege in predmete, kakršni bi se organsko lahko razvili v danem okolju. To še posebej verodostojno zaživi zaradi premišljenega in bogatega jezika, ki v opisovanju močvirnatega okolja spretno krmari med sodobnim besediščem, arhaičnimi izrazi in pisateljičinimi neologizmi (npr. imena letnih časov: pomlad, suholetje, jesen in snežina), ob katerih zaslišimo žuborenje vode in čmokotanje razmočenih tal. Enaka iskriva inovativnost je opazna tudi pri poimenovanjih prebivalcev Močvirne Loke (ta sega od očitnih Močeradnikov, Regarjev, Urharjev in Žabarjev do Pletežev, Muljarjev, Slapernikov in Stopajnikov) in njihovih bivališč (Bukov oklešček, Smrekova Pušča, Brezova Tokava, Gabrov zatok).“
„Žirija za izbor izvirne ilustracij, ki jo je vodil dr. Milček Komelj, pa je Levstikovo nagrado 2013 namenila ilustratorju Petru Škerlu za ilustracije v knjigi Barbare Simoniti Močvirniki. Ilustrator se je tekstu, ki natančno opisuje naravo in življenje Močvirnikov v njej, tako prilagodil, da se je do kraja potopil v pisateljičin ambient. Zaradi narave zgodbe je ostal docela zvest dogajanju, a je pripovedne živalske junake, četudi pretanjeno izrisane, tonsko docela uskladil z zamolklo zeleno močvirniško barvitostjo, ki vnaša v podobe značilno vzdušje in s tem močno presega zgolj likovno deskriptivnost. V svoje slike je priklical skrivnostni čar, ki ga izžareva tudi najbolj skrita narava podrasti, dvoživk in žuželk. S tako poudarjenim vzdušjem in risarsko prefinjenostjo je umetnik prenovil našo najboljšo ilustratorsko tradicijo 20. stoletja od vesnanov do t. i. pravljičark in ustvaril hkrati monumentalno in krhko občuteno delo, v katerem so celostranske podobe z vinjetami vred več kot nepogrešljiv del celotne knjižne umetnine.“
http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/levstikove-nagrade-maurer-demsar-simoniti-skerl.html
„Zbirka kratkih zgodb Močvirniki Barbare Simoniti bralca popelje po močvirnatih kotanjah Zelene Dobrave v podrastni vrvež močeradov, krastač, gozdnih žab, pupkov in drugih vlagoljubov. Močvirniki so brezčasna knjiga, ki bi lahko nastala pred 100 leti ali v 23. stoletju, pa vendar je ustvarjena za današnji čas, saj s samosvojim pripovednim tokom zareže v svet bliskovitega šviganja informacij, ki smo ga vajeni, je v utemeljitvi zapisala žirija za Levstikovo nagrado 2013. […] Kot je povedal Peter Škerl, je besedilo zahtevno in gosto, zato si kot avtor ilustracij ni mogel privoščiti, da ne bi bilo te gostote tudi v ilustracijah, če je hotel, da sta oba dela enakovredna. Veliko je tudi širokih, odprtih planov, pri katerih so vidna različna razpoloženja določenih figur ob posamičnih dogodkih.“
http://www.mladinska.com/za_medije/sporocila_za_javnost/sporocilo_za_javnost?aid=3130
Pesnica Barbara Simoniti ni od tukaj in ne od zdaj. Ona je brezčasna in take so njene pesmi in take so njene zgodbe iz močvirnih kotanj Zelene Dobrave, kjer prebivajo bitja v obliki krastač, žab in močeradov. Ampak ta bitja nosijo vse, kar je potrebno za resnično skupnost: so obredna bitja s svojimi rituali, imajo poklice in različne šege … Narava pa je tako božanska, da bi se človek vrnil v stare čase, ko so Močvirne Loke še bile. Ampak saj so še, so še, Barbarine in Petrove in zdaj tako zelo tudi naše!
Dr. Manca Košir, 11. junij 2013
http://www.mancakosir.com/2013/06/ona-uboga-ukaz-on-je-roka-in-jaz-sem.html
Žirija v sestavi: Borut Gombač, Klarisa Jovanović,Vinko Möderndorfer, Janja Vidmar in Polonca Kovač kot predsednica, je nominacijo Močvirnikov za Desetnico 2015 utemeljila tako: „Močvirje je svet, kamor človek redko zaide, in vendar: v njem vse brbota od življenja. Pisateljica Barbara Simoniti ga je izbrala za prizorišče svojega romana, njegovim drobcenim prebivalcem pa je vdihnila človeški značaj. Prebivalci Močvirne Loke se seveda sporazumevajo v močvirščini: to je izjemno bogat in natančen jezik, vsaka najneznatnejša bilka, vsaka najneznatnejša sapica, vsak najneznatnejši šum ima svoje ime. Močvirniki so namreč zelo zgovorni in duhoviti in – zlepa ne vržejo raglje v krešo! Roman je sestavljen iz 39 poglavij, kronološko nanizanih zgodb; vsaka ima svoj naslov. Dopolnjujejo ga prelepe ilustracije Petra Škerla, ki s svojo likovno govorico poudarjajo temeljni lastnosti pisateljičine dikcije: milino in skrivnostnost.“