Nonsens
ODLOMEK
Zaključek
V prvem poglavju knjige sem teoretično predstavila nonsens kot literarni pojav in žanr ter njegove značilnosti, ki ga ločijo od drugih literarnih besedil. Razvojno sem prikazala nastanek definicije nonsensa, saj so jo omogočili šele novi pristopi v literarni teoriji.
Definicijo sem nato nadgradila s svojim analitičnim modelom, s katerim je mogoče razčleniti, kako nastaja nonsens na ubesedovalni ravni in kako je ubeseditev bistvenega pomena za njegovo žanrsko določitev. Model je novost v teoriji nonsensa, saj ni še noben avtor razvil pristopa, ki bi zajel vso pestrost ubesedovanja arhetipskega nonsensa in bil hkrati veljaven tudi za druga besedila tega žanra.
V poglavju o angleškem nonsensu sem z modelom prikazala ubeseditev besedila Lewisa Carrolla, Alice's Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass. Besedilo je klasična literarna umetnina in arhetipski primer nonsensa kot žanra. Ugotovili smo lahko, da je osnova njegove estetske vrednosti pretanjeno izdelana povezava med tematskim nonsensom in ubeseditvijo, ki posreduje nenavadno pestrost različnih nonsens učinkov.
Analitična obravnava z vzpostavljenim modelom je potekala z besedilne ravni navzdol: izhajala je iz žanrske določitve besedila in jo vzpostavljala na ubesedovalni ravni. S takšnim načinom je nadgradila dosedanje kritiške pristope, ki so bili predvsem jezikovno-semantični ali literarno interpretativni.
Bistveno nov vpogled v Carrollovo arhetipsko besedilo je prinesla primerjava s prevodi. Z zamenjavo jezikovne in kulturne sredine se spremenijo številne prvine besedila in nazorno razkrivajo, kako so učinkovale izvirne v izvirnem sobesedilu. Vrednost vseh vrst vrednot se žal vedno najnazorneje pokaže ob njihovi izgubi.
Prvine ubesedovalne ravni, ki so besedilo določujoče zaznamovale, sem vzpostavila kot nonsens stileme – literarno-slogovne prvine, s katerimi nastaja nonsens učinek. Nonsens stilemi so prvine nonsens diskurza, določene z značilno vrsto komunikacije: nakazovanjem in odvzemanjem pomena ter ustvarjanjem uravnotežene referenčne napetosti med njima. Zato je zanje bistvena njihova umestitev v sobesedilo.
Oblikovne kategorije, ki nonsens stileme vzpostavljajo, so ubesedovalni postopki. Ker zagotavljajo tudi literarno razsežnost nonsensa, so v večini primerov (literarne) figure. Primerjava izvirnega besedila in slovenskih prevodov je preverila učinkovanje opisanega modela.
Prevodne postopke, ki so v slovenskih prevodih bistveno spremenili nonsens izvirnega Carrollovega besedila, sem nato primerjala še s slogovnimi postopki izrecnih priredb besedila v slikanicah za otroke in v gledališki dramatizaciji Vita Tauferja. Tako sem prikazala postopke, ki odpravljajo nonsens in besedilu odvzemajo njegovo žanrsko določitev. Na koncu sem zarisala še možnost, kakšen bi moral biti integralni prevod Carrollovega arhetipskega nonsens besedila.
V tretjem poglavju sem analitični model prenesla na slovensko besedilo, Butalce Frana Milčinskega. Pokazalo se je, da slovenski avtor uporablja enake ubesedovalne postopke in figure kakor Carroll v Alici in z njimi ubeseduje primerljive nonsens stileme.
Z analizo ubeseditve sem dokazala, da so tudi Butalci vzorčni primer nonsensa. V slovenski literaturi zato vzpostavljam nonsens kot žanr, za katerega do zdaj nismo vedeli, da ga imamo, saj Butalci še niso bili teoretično ovrednoteni.
Ubesedovalne postopke, ki vežejo oba avtorja, lahko srečamo še v drugih nonsens besedilih, ki so jih pisali Samuel Foote, Edward Lear in drugi; pri nas ponazorilno Boris A. Novak. Temeljni ubesedovalni način nonsensa torej ni časovni slog, saj zajema avtorje treh stoletij. V tem je še njegova nadaljnja določujoča značilnost.
Sklepam, da Carroll in Milčinski ustvarjata nonsens z arhetipskimi ubesedovalnimi postopki – drugače namreč ni mogoče razložiti njihove neverjetne enakosti. Z njimi sta umetniško nadgradila temeljne idiomatske postopke predvsem govornega ubesedovanja, ki so skupni angleškemu in slovenskemu jeziku in so morda vezani na evropski kulturni prostor. Povzemam bistvene.
V prvi vrsti so to ponovitve. Ljudski slog jih je vedno poln, saj imajo izrazito čustven učinek. V nonsensu se ponavljajo različne prvine. Med pomembnejšimi je pogosta raba prirednege veznika 'and / in', ki ustvarja nonsens sopostavitve. Za ponovitev lahko štejemo tudi stilem odprte odnosnice – najpogosteje 'thing / reč', ki za nonsens značilno odvzema pomen. Posebno duhovite možnosti pa obema avtorjema omogoča stilem nonsens razlage.
Glavno vrlino nonsensa vidim v njegovi jezikovni didaktičnosti. To velja za Carrolla le v nekoliko večji meri kakor za Milčinskega, saj imata besedili zelo različnega prvotnega naslovnika, ki izhaja iz njune kulturne sredine.
Avtorja ne povzemata samo osnovnih postopkov idiomatskega in pesniškega izražanja, marveč počenjata to na izjemno duhovit način. Še pomembnejše pa je uzaveščanje ubesedovanja, ki ga nonsens besedilo posreduje bralcu na vsakem koraku. Posledica tega je, da bralca neposredno uči dejavnejšega in ustvarjalnejšega branja. Tovrstna jezikovna didaktičnost je pri obeh avtorjih tako vgrajena v ubeseditev, da estetski motiv prepričljivo preraste in prekrije namenskega.
Osnova za takšno ubesedovanje je globinsko razumevanje otroškega doživljanja in izražanja. Obe besedili sta predvsem umetniško prepričljiva nadgradnja teh dveh procesov. Dobesedna raba metafore, ki dobro ponazarja temeljno značilnost nonsensa, je samo ponazoritev otroškega konkretno mislečega bivanja v abstraktnem jezikovnem svetu odraslih. S tega stališča je ves odrasli svet za otroka nonsens svet z odvzetim pomenom.
Umetniška ubeseditev takšnih razsežnosti v Alici in Butalcih omogoča za otroškega bralca prepričljivo in preprosto povedano zabavno literarno doživetje besedila ob prepoznavanju v nonsens aktualiziranih lastnih bivanjskih izkušenj. Carrollovo besedilo je pri tem tematsko še izraziteje usmerjeno k otroškemu bralcu. Milčinski pa je like Butalcev postavil v „odrasli“ svet, zato so s svojo konkretno, „nepravo pametjo“ morda še bolj komični.
Odraslemu bralcu, ki se spominja svojega otroštva, se pri branju nonsensa odpirajo predvsem nove razsežnosti razmisleka o lastnem bivanju in početju v drugače vse preresnem svetu. Branje nonsensa je vedno polet na krilih domišljije, ki je pogosto težko združljiva z racionalno logiko našega vsakdanjika.
Za Alico in Butalce je značilno prepletanje nonsensa na tematski in ubesedovalni ravni. Na osnovi te značilnosti sem vzpostavila merilo umetniške kakovosti: čim bolj sta povezana, tem izrazitejši nonsens je besedilo.
V nadaljevanju prikaza slovenskega nonsensa sem vključila še Krasen cirkus Marjana Marinca. Po značilnostih svoje ubeseditve je besedilo podobno nekaterim zgodnejšim butalskim zgodbam, kjer tematskih stilemov ne spremlja tudi nonsens ubeseditev. Marinčevo besedilo je v osnovi pravljica z dodanimi tematskimi nonsens stilemi. Z obravnavo takšnega primera sem še enkrat potrdila veljavnost analitičnega modela in prikazala, da je nonsens tudi postopen literarni pojav. Marinčevemu besedilu do pravega žanrskega nonsensa manjka še značilna ubeseditev.
S Krasnim cirkusom sem želela predvsem nakazati, da bi nonsens verjetno našli še kje v slovenskih besedilih. Moja knjiga ni nastala na osnovi temeljitega pregleda slovenske literature. Opozarja le na nove možnosti, ki bi jih morali poznati, da bi jih odkrili in gojili naprej.
IZ OCEN
Butalci in Alica? Le kaj imata skupnega Fran Milčinski in Lewis Carroll, tako različna pisatelja iz dveh oddaljenih kultur? Odgovor prinaša knjiga Nonsens. V njej Barbara Simoniti govori o literarnem pojavu, ki ga povsod po svetu imenujejo nonsens. Izvira iz Anglije, v današnjem času pa posega tudi v slovenski vsakdan. Avtorica nam strokovno predstavi nonsens kot posebno literarno vrsto, pri tem pa jo predvsem zanima njegova jezikovna slogovna raven in njeno učinkovanje na bralca. Svoja dognanja razloži ob arhetipskem besedilu Lewisa Carrolla Alica v Čudežni deželi. V nadaljevanju, ki je za nas še posebno zanimivo, z enakim pristopom ovrednoti Butalce Frana Milčinskega in jih vzpostavi kot značilno slovensko nonsens besedilo. Primerjalni medkulturni pristop prinese nove vpoglede v to slovensko uspešnico, ki je bila do zdaj teoretično še neovrednotena.
Nonsens se bere kot zanimiva pot do novega odkritja v slovenski literaturi. Knjiga je napisana v prijetno sproščenem slogu in z izostrenim občutkom za jezik. Avtorica nazorno vodi bralca skozi teoretična dognanja v svojem besedilu. Ob branju lahko začutimo besedotvorno ustvarjalnost, ki jo poznamo iz pesniških in pisateljskih besedil Barbare Simoniti. Knjiga prihaja med slovenske bralce ob osemdesetletnici objave prve butalske zgodbe in ob stoletnici smrti Lewisa Carrolla, ki jo praznujejo po vsem svetu.
Meta Grosman, zavihki na knjigi, 1997.
„Knjiga Nonsens Barbare Simoniti je gotovo najtehtnejše pisanje o tem literarnem pojavu na Slovenskem. Posebnost njene razprave je, da na podlagi izvirnikov – Alice v Čudežni deželi in Skozi zrcalo – razvija analitični model ubesedovalnih postopkov in z njimi preverja, kako je posebna logika te literature ubesedena v slovenskih prevodih. Iz raziskave sledi, da prevajalcem ni uspelo ujeti tistih lastnosti izvirnikov, ki sploh omogočajo nonsens kot žanr, in v slovenski literarni prostor sploh ne prinašajo nonsensa kot takega. Ta metoda omogoča tudi vzvratni pogled: določanje nonsensa na podlagi prevodov, saj se ob prevodnih izgubah izkristalizirajo lastnosti izvirnikov.
Dodatek k avtoričini disertaciji je analiza Butalcev Frana Milčinskega. Barbara Simoniti ugotavlja neutemeljeno zapostavljanje te slovenske uspešnice, razloge za ignoranco pa odkriva v nerazumevanju besedila, saj gre v nekaterih besedilih za vzorčni (in celo izvirni slovenski) nonsens.“
Aleš Vaupotič: Barbara Simoniti, Nonsens (Karantanija 1997), Radio Slovenija, Program ARS, S knjižnega trga, 23. 5. 1998.
„Barbara Simoniti v knjigi Nonsens razkriva, v čem je čarobna privlačnost te literature. Še več: prvič Slovencem predstavi nonsens kot posebno literarno vrsto in se pri tem predvsem osredotoči na njegovo jezikovno-slogovno raven in njeno učinkovanje na bralca. Dosedanje poimenovanje s terminom 'nesmisel' naj ne bi bilo ustrezno. Opozori nas, da nonsens v literaturi ni nesmisel, ki bi bil kakorkoli soroden absurdu, temveč 'duhovit literarni žanr, ki se igra z jezikovnimi možnostmi in s spreminjanjem pomenskih odnosov'. Njegovo bistvo je v uravnoteženi napetosti med nakazanim in odvzetim pomenom. Bralec mora biti pripravljen na igro z jezikom, zakaj pisateljevi domisleki mu na nešteto načinov spodmikajo tla pod nogami in mora jih reševati kakor uganke. Nonsensna besedila so zato izrazito interaktivna, saj dobijo svojo pravo podobo šele z dejavnim branjem, s tvorjenjem pomena, ki se poraja iz besedne igre. Zaradi igrive domišljijske narave je najprej namenjen otrokom kot zabavno literarno doživetje, ki se poraja pri prepoznavanju v nonsens aktualiziranih lastnih bivanjskih izkušenj ob srečevanju z abstraktnim jezikovnim svetom odraslih, odraslemu bralcu pa nudi možnost umika v domišljijo in razmislek o lastnem bivanju v tem našem svetu, ki naj bi ga obvladovala racionalna logika. Literarni nonsens zato omogoča bralcu, da uzavešča ubesedovanje in ga uči ustvarjalnejšega branja.“
Miha Mohor: „Od Alice k Butalcem? Nonsens!“, Delo, letnik 40, št. 256 (5. november 1998), str. 20.