Zlati dež

ODLOMEK

IZ OCEN

„Avtorica je pesnica, pisateljica in literarna zgodovinarka z omembe vrednim opusom. Tudi tokrat je pripravila pravo poslastico, s katero bi se nedvomno morala vpisati med trenutno najboljše in najbolj izvirne slovenske sodobne pesnice in pesnike. Zakaj? Opazna in šokantna niso gola sporočila, o ne, kje pa, pač pa sama forma teh drobnih pesmi. Medtem ko predstavljajo končna sporočila nekakšno popreproščeno beleženje stanj in dogodkov, je vse drugače s samo formo. Preprosto rečeno, ta je izumiteljska in unikatna.
Enkratna domiselnost! [...] V opisu je prisoten nekakšen likovni nagib in vzdušje bralca spravlja v vzhodnjaško, zenovsko mistiko.“
Mihael Bregant, Barbara Simoniti, Zlati dež, Mladinska knjiga (Žamet), Ljubljana 2000, Mladina, 24. 7. 2000, str. 66.

„Medtem ko se dogajajo male in velike zgodbe v naravi, ki jih pesnica upodablja s (post)impresionističnimi, docela tenkočutnimi odbleski, se z isto čutnostjo prepušča tudi 'ladjam dlani', ki potujejo po njeni koži in jo porisujejo z eno izmed najsubtilnejših ljubezenskih pisav v slovenski poeziji.“
Milan Vincetič: Čitalnica, Barbara Simoniti: Zlati dež, „Ostrunane tihote“, Večer, Maribor, 29. maja 2000, str. 11.

„Zbirka je skladna celota, ki kljub videzu, da opisuje zunanji svet, govori o pesničinem notranjem svetu. A tega ni mogoče ugotoviti zgolj ob branju posameznih pesmi. To se razkrije šele, ko imamo pred očmi celotno kompozicijo zbirke. Kot pismenke ali hieroglifi ne razkrijejo takoj svojega pomena, tudi pesmi Barbare Simoniti zahtevajo večkratno branje, da se razodenejo njihovi skriti pomeni. Govorica teh pesmi je izčiščena in samosvoja.“
Jurij Kovič: Zobalnica verzov, Barbara Simoniti: Zlati dež, Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2000, Dnevnik, 20. 6. 2000, str. 44.

„Pesničina druga pesniška zbirka je, skupaj s predhodno Zatišnostjo (1997), znotraj sodobne slovenske poezije zanimiv pojav zaradi (trenutno) unikatnega oblikovno-stilnega izraza. Navidezno oblikovno preprostost ustvarja prosti verz, ki v Zlatem dežju obsega le še eno, največ dve besedi, verze pa povezujejo asonance in ena, dve rimi: pesmi so 'kratke in strunaste' (Zatišnost). Pesnica tako pravzaprav modernizira staro rimano štirivrstičnico. S tem, pa tudi z nerazraslo (predvsem glagolsko in pridevniško) metaforiko, ki je v Zlatem dežju že uravnotežena z diskurzivno govorico, a ostaja nabita s konotacijsko sugestijo, od daleč spominja na pesnika, ki je prvi v slovenski poeziji razvil vrhunsko simbolično sugestijo fragmenta, na Jenka.“
Vanesa Matajc, Recenzijski izvod, Barbara Simoniti, Zlati dež, Delo, Književni listi, 6. junija 2000.

„Pesmi Barbare Simoniti izhajajo s prizvokom pesniške tradicije, toda s profiliranim izrazom, s pretehtano stilizacijo in z osebno barvito poetičnostjo. Pesnica ne pristane na eksperiment, ne prisega na neko šolo ali celo skupino, klan, stoji zase – in ustvarjalno se tako najlaže izkaže, ustrezno njeni naravi poetološkega izpovedovanja.“
Igor Gedrih, „Lapidarnost pesmi Barbare Simoniti“, Barbara Simoniti: Zlati dež, založba Mladinska knjiga, Ljubljana 2000, Revija 2000, št. 132, 133, 134, december 2000, str. 318–319.